Spodaj lahko preberete dnevniške zapiske udeleženke lanskega zimsko-spomladanskega 70-dnevnega programa XBody shape.
Glede na to, da pred udeležbo na programu že nekaj časa ni bila fizično aktivna in sploh nikoli ni vstajala pred osmo zjutraj, se je odločila, da bo čisto novo izkušnjo delila z obiskovalci naše spletne strani – malo za hec, predvsem pa kot spodbudo vsem tistim, ki si želijo spremembe življenjskega sloga, pa mislijo, da takšni programi iz takšnega ali drugačnega razloga niso primerni zanje.
Uživajte v branju … če se odločite, da bi se tudi sami udeležili nove sezone programa X Body Shape, pa nam pišite na info@nostresscenter.com.
Začnemo že 8. februarja!
3. februar 2014
“Aaa … a ti za kakšen maraton treniraš?”
Ura je 6:30 na verjetno najbolj depresivno jutro v zadnjih letih – Slovenijo pokriva led, četrtina ljudi nima elektrike … vsaj mulci so verjetno veseli, ker jim ni treba v šolo. Zunaj je trda tema, jaz pa se v polsnu opotekam po zmrznjeni plundri na pločniku in se v tistem trenutku najbolj smilim sama sebi. Zakaj mi je bilo tega treba? In to prostovoljno … ne, celo plačujem za to, da bom naslednja dva meseca in pol vstajala ob 6h in se še pred službo eno uro pustila nekomu preganjat po telovadnici. Če bi moj oče (ki vse življenje sam skrbi za hišo in vrt, pripavlja drva, mimogrede pomaga še sosedom na kmetiji in za vikend sem pa tja “skoči” s turnimi na Kredarico) to vedel, bi se me odrekel.
Samo res, zakaj? “Aaa … a ti za kakšen maraton treniraš?” me je nejeverno vprašala sotrpinka na NS 45 – nekakšni blagi “predigri” tegale XBodyShape-a, na katero sem januarja hodila iz dveh čisto praktičnih razlogov: da moč (pred)novoletnega sklepa ne zbledi in predvsem, da me ne bo že na prvi seansi XBodyShape-a zadela kap. No, ne. Ne treniram za maraton … za začetek bi rada recimo (s)tekla za avtobusom, ne da je uspeh podviga odvisen od dobrosrčnosti voznika, od katerega za povrhu dobim sočuten pogled in “Kar počasi, gospa!” Kakšna gospa!? Stara sem komaj kaj čez 30! A bi ti Beyonce rekel gospa?! Ampak, če
povem po pravici … sem se vsaj zadnje pol leta počutila prav ko ena gospa … ne gospa, mamka, ki jo kar naprej nekaj boli, pa ne ve povedat, od česa. In potem samo odmahne z roko, češ, saj nisem več za nikamor. Ure ždenja za računalnikom v službi, ure ždenja za računalnikom doma, vmes posedanje po sestankih in za sprostitev – posedanje na kavču. Ali pa ob pivu, pogosto pa oboje. Pravzaprav se precej dolgo ne zgodi nič; dokler prav nič ne delaš, sploh ne veš, da v resnici prav ničesar več ne moreš naredit. Glava nori po svoje … telo pa nekako vlačiš za sabo, ko eno zmahano lupino. Pri meni je vedno tako, da je glava močnejša od telesa … žal ne v tisti ajronmenski smeri, ko se lahko prepričaš, da kljub žuljem do kosti lahko pretečeš maraton ali se vsaj kljub dežju odpraviš na Golovec, ampak bolj na drugo stran. Moja glava telo vedno znova uspe prepričat, da ne rabi sprehoda, da je noter čisto fajn in da je sedenje za računalnikom nekaj, kar nam je čisto ok, tudi po 12 ur ali več na dan.
No, dokler ni šlo več, kaplja čez rob pa je bilo nedolžno jesensko pripravljanje ozimnice. Res je sicer, da je bilo treba na ročno izdelanem žaru spečt dva žaklja rdečih paprik in pri tem žerjavici sem in tja pomagat s pahljanjem, ampak … ko sem imela po nekajurnem občasnem mahanju s stranico kartonske škatle v rokah tak »musklfibr«, da sem še cel teden stiskala zobe od bolečin vsakokrat, ko sem segla po miški (ali, bog ne daj) skodelici za kavo, sem ugotovila, da tako ne bo šlo več.
In tako danes že pred sedmo iščem svoja uboga kadilska pljuča po tleh (ja, saj vem … ampak ne moreš se spravit na vse novoletne sklepe naenkrat, a ne?), v obraz rdeča kot tiste paprike. In to naj bi bilo šele testiranje.
Huh, še 69 dni …
5. februar 2014
»Kot telovadba na steroidih«
Tretji dan vadbe … in najhujši musklfibr v življenju. Do zdaj (zakaj imam občutek, da bomo podirali musklfibr rekorde?). Zjutraj me je bolelo dobesedno vse – od podplatov (Blaž se mi je sicer režal, ampak jaz zdaj vem, da imaš lahko tudi v podplatih musklfibr), do vratu. Najhuje pa v nogah; in ko sem že razmišljala, da imamo k sreči na službenih stolih naslonjala za roke, da sploh lahko vstanem, je popoldne v zgornjem delu rok oživel še spomin na jutranje »v« in hodeče sklece. Krasno. Ampak saj sem sama tako hotela … oziroma iskreno, nisem najbolj vedela, kaj me čaka.
»Ko telovadba na steroidih,« je rekel Blaž, ko sem prišla na prvi sestanek, da ugotovim, če je tale XBodyShape prava stvar zame. Na steroidih še nisem bila, pri telovadbi pa tudi menda od srednje šole ne, firbčna in obupana sem bila ravno prav, pa sem si rekla: zakaj pa ne. Zdaj sem pa seveda čisto preveč trmasta, da bi odnehala.
Pravzaprav je bilo iskanje ta prave sorte miganja zame kar izziv; aerobiko sem probala – nikoli več. Vsi tisti simultano poskakujoči čopki in usklajeno čvrste, neposkakujoče obline ostalih udeleženk, so me pahnile v globoko depresijo, ki jo ozdravita samo sladoled in večerna pizza iz mikrovalovke. Pilates tudi, in je bilo super – ampak kaj, ko se vedno dogaja popoldan, pri meni pa do popoldneva vse dobre namere že nadomestijo kave v mestu, piva, filmi … skratka vse, kar ne vključuje obiska telovadnice. Fitnesa se pa bojim; ne morem pomagat, ampak name motivacija s ustrahovanjem nikoli ne deluje. In dečki z velikimi telesi in malimi glavami, ki hodijo okoli tebe v brezrokavnih majčkah in z napetimi žilami na vratu, me strašijo. In tako se mi je Blaž, oblečen v normalno trenerko in majico, zdel prijazen in razmeroma neškodljiv. Zdaj razmišljam, da sem se mogoče malo zmotila …
Ampak … ker se dovolj dobro poznam, da sem vedela, da bom imela slej ko prej resne pomisleke o tem, ali bi res 70 dni vsak dan nabirala musklfibr, sem si obljubila nagrado, če zdržim: ene lepe, drage, neelastične kavbojke.
Živel, musklfibr! Še 67 dni do seksi kavbojk!
9. februar 2014
30 viskijev, 10 burpeejev
Vikend je, če mene kdo kaj vpraša, čas za petkovo pivo s sodelavci, dolgo spanje, sobotno kavo s prijatelji (in čokoladnim rogljičkom), večerno druženje ob viskiju, flancat na Rožniku, nedeljsko kosilo, popoldanski dremež in domače sladkarije. Vrstni red in količine zavisijo od počutja.
Blaž se seveda ne strinja; on pravi, da je vikend čas za počitek, dodatno miganje (ker ima človek pač ravno čas, anede) … in seveda nedeljski jutranji XBodyShape.
Vse to bi pogojno še šlo, če se ne bi radikalno razhajali najini pogledi na, no, različne žlahtne kapljice. Jaz namreč iz svojih dolgoletnih izkušenj trdim, da so večerna druženja mnogo bolj iskriva in iskrena, če se zraven nagne kakšen viski ali pivo (ali kakšno več), Blaž pa trdi, da so to samo prazne kalorije, ki se jih moraš, če se hočeš kdaj pohvalit z ravnim trebuščkom in ritjo čvrstoče eko vipavske breskve, izogibat ko hudič križa.
No, kakorkoli: pomojem biti zdrav nima nobenega smisla, če ne moreš ob tem uživati v življenju, zato sem se odločila, da mojih zvestih laških in irskih prijateljev ne bom kar tako zanemarila. In ko smo potem preračunali, koliko viskijev gre v en dan kalorij, sem navdušeno ugotovila, da sploh ne tako malo … skoraj 30 oz. natančno, 26,38. Ampak samo dobrih 9 piv, tako da evo kompromis: od zdaj naprej se odpovem pivu v zameno za viski! Ta vikend mi še ni uspelo, ampak upanje umre zadnje.
Jaz pa sem umirala prejšnji teden od musklfibra, trenutno je že malo boljše. Se pa vsako noč zbujam čisto prepotena in ko sem že naredila manjšo paniko z merjenjem vročine, ampak me je Blaž “potolažil”, da je to normalno – kliče se “afterburn” in, če si prav razlagam, gre za neko stanje, ko se telo navaja, da ga vsak dan matraš.
Pa ko smo že ravno pri matranju (da ne bomo samo o viskijih in pivih, ker je tole konec koncev blog o miganju): najhujše matranje, ki sem ga spoznala do zdaj, je definitivno zadeva, ki se ji reče burpee – hecno ime, ki je pomoje povezano s tem, da postane človeku brez kondicije (roka gor!), ko jih dela, kar malo slabo. Ko jih Blaž pokaže, burpeeji izgledajo približno takole (plus majica, seveda, … ampak tule na blogu smo lahko malo nespodobni zavoljo estetskega učinka). Ko jih delam jaz, k sreči ne vem, kako izgledajo … ampak počutim se pa ko zavaljen rakun s pokvarjenim centrom za ravnotežje, ki hoče na vsak način pobegnit z zadnjim grižljajem ukradene hrane, pa ne ve, da mu nekdo stoji na repu.
Ampak, da zaključimo pozitivno: po 1 mesecu NS45 in 1 tednu XBodyShape-a jih, sicer z živalsko muko, spravim skupaj 10 zapored (za primerjavo: tale model jih v polni gasilski opremi naredi 33 … ufff: https://www.youtube.com/watch?v=yiqFHi4bIiw).
Še 63 dni do seksi kavbojk …
13. februar 2014
Motivacija?
Ko smo se prijavljali na tale XBody Shape, je Blaž rekel, da bo drugi teden najtežji; telo bo utrujeno, prva evforija nad tem, da končno počneš nekaj zase, bo popustila … in vsaki dan posebej se bomo morali z muko zbrcati iz postelje. No, jaz zaenkrat nimam te težave (Lažem. Vstanem s strašno muko, ampak ko sem enkrat oblečena in v dvigalu, sem že vdana v usodo). Pravzaprav sem v sredo, ko sem ga zaradi službe prešpricala, jutranje miganje kar malo pogrešala; nekako je postalo en tak jutranji obred, s švicanjem, kofetkanjem in klepetanjem vred. In vse to še pred službo – kdo bi si mislil …
Sem pa pošteno rabila vsako motivacijo, preden sem se spravila semle … in sem, zelenec na tem področju, ubogala raznotero žensko branje, ki v tem primeru svetuje, da se “motiviraš in nagradiš” z nakupom čisto pravih telovadnih cotic, v katerih boš sama sebi izgledala, kot da misliš čisto resno. Napaka.
Ne samo, da je bila v trgovini grozna gužva. Ker so bile razprodaje, če si imel njihovo kartico ugodnosti, si pa dobil še dodatni popust, če pa kartice nisi imel, ti jo je pa kar na blagajni naredila blagajničarka. Še hujše kot čakanje v neskončni vrsti z bundicami (flis se reče, FLIS!) barvno usklajenih, z novimi smučkami za mulce obloženih slovenskih družin je bilo pomerjanje. Pa če pustimo ob strani dejstvo, da res nisem fen fluorescentnih barv (še posebej ne dveh ali več na istem kosu obleke) in da se mi zdi greh dat 50 EUR za majico, v katero bom itak samo švicala … kdo je prišel na brilijantno idejo, da na garderobe v športni trgovini namontira samo polovična vrata? Saj nismo v saloonu! In ne izgledamo vse kot vzorno izklesana dekleta na vrhu tegale bloga (če ni očitno: nobena od njih nisem jaz; samo Blaž je “tapravi”).
In tako se ti zgodi, da v fazi, ko si tako nezadovoljen s svojim telesom, da si se pripravljen dobra 2 meseca vsak dan odpovedat dvema urama spanja, v visokem počepu (da nad vrati ne kažeš leve in desne prijateljice gospodu, ki čaka ženo, pod vrati pa ne riti) vlečeš čez glavo športni modrc in na koncu za 3 kose najnujnejše opreme iz lanske kolekcije na blagajni pustiš 70 EUR. S sezonskim popustom, brez kartice ugodnosti.
Ampak kot rečeno, z motivacijo trenutno nimam (več … še?) težav. Pa ne zaradi športnih cotic, bolj zato, ker sem, se mi zdi, začela opažati prve rezultate tegale jutranjega matranja. Prvo merjenje in tehtanje imamo sicer šele v nedeljo, ampak jaz imam svojo metodo: če se pod oprijetimi hlačami na riti manj vidi rob boksaric, pomeni, da je rit manjša, ali pa vsaj bolj napeta. Se mi zdi, da se rob vidi manj kot pred 14 dnevi.
Še 59 dni do seksi kavbojk …
16. februar 2014
Sladki Valentin
Ko človek začne telovaditi, še Valentinovo ni več to, kar je bilo. Saj ne, da sicer na ta uspešno uvoženi praznik tripam na predpisane drage večerje in rdeče vrtnice; pravzaprav nikoli nisem razumela, zakaj točno romantičen večer pomeni, da se moraš neudobno oblečt in zapravit malo premoženje zato, da z dragim ali drago polglasno in vljudno klepetaš v množici drugih parov, če lahko na domačem kavču poješ večerjo, stankaš dva šampanjca, se iz srca narežiš internim štosom in se sčasoma, ne da bi se ti bilo treba skrbet, kdo bo vozil, preseliš v posteljo.
Ampak, ker je letos Valentinovo prišlo na petek, in ker je sobota edini dan, ko zjutraj ni treba vstat in migat, in torej edina možnost v tednu za konkretno druženje s prijatelji (tudi tistimi laškimi in irskimi) … sem se po tehtnem premisleku odločila, da romantiko lahko prestavimo na kak drugi večer. In smo v zadnjem momentu zorganizirali domačo fešto, prazniku v brk v barvah ljubezni. Viski je zamenjalo rdeče vino, pravila zdravega življenja smo kršili z roza cupcake-i. V normalnih pogojih bi jih pospravila vsaj kakih 5, ampak mi je spomin na “One moment on your lips, forever on your hips,” izrek, ki “krasi” našo tablo v telovadnici, pokvaril apetit in sem se ustavila pri dveh – če že, da bo simetrično. En za na levo in en za na desno stran riti.
Ne samo pri spremembi romantičnih načrtov v druženje z bando, tudi sicer je moja bolj kosmata polovica zelo razumevajoča; za spodbudo in nagrado, da zadnje tedne pridno skrbim zase, sem za Valentinovo dobila sladkorni peeling za telo. In ga danes sprobala. Krasen je, edina pomanjkljivost je to, da po dveh tednih odpovedovanja sladkarijam (cupcakes sta bila edini konkretni prekršek; 85 % čokolada in en domač muffin iz pirine moke in jabolka namesto masla ne štejejo) že ves večer grozno slastno dišim sama sebi in sem tik pred tem, da začnem grizljat lastno roko …
… še 56 dni do seksi kavbojk. Me ima, da bi si našla našitke v obliki cupcake-ov za na ritne žepe (pa da ne boste mislili, da ne obstajajo – evo) … in nič več tortic, da ne bomo preveč čez kavbojke viselo 🙂
21. februar 2014
Prej, potem … in vse vmes
Priznam, obožujem ‘before & after’. Karkoli: prenove starih hiš, obnavljanje pohištva, Ramseya, ki rešuje zanemarjene kuhinje, Pepelko in hollywoodske filme o grdih račkah, ki postanejo frajerke. Aaampak, there’s a catch: prej in potem zadeve ‘veljajo’ samo, če je vmes cel proces.
Zato mora moj dragi vedno gledat celih 50 minut Grand Designs, zato imam celo poletje za nohti ostanke barve … in zato sovražim “prej/potem” oglase za razne shujševalne programe. “12 kil v 4 tednih brez telovadbe in odrekanja, samo naše tablete morate jest.” (po acai in jabolčnem kisu so letos moderne maline in zelena kava); “Silva iz Sevnice, 36 let (v nasprotju z oglaševalci jaz priznam, da je ime izmišljeno) je prej izgledala kot gospodinja srednjih let, potem pa kot slovanska različica Lare Croft.” Če z muko prezremo dejstvo, da so skrajno nadležni in da ne glede na vse vedno zbudijo lažno upanje, so ti oglasi trapasti in zavajajoči.
Ne samo zato, ker nikoli noben ne bo shujšal 3 kile na teden (razen mogoče, če je SAMO malinove tablete) … ampak tudi zato, ker ne pokažejo ne tistega ‘vmes’, ne tistega, kar pride za ‘potem’. Človek dobi občutek, da bo plačal tisto ponavadi akcijsko ceno, čez noč kot v vroči vodi opran pulover skoči skupaj … in ostal tak za zmeraj. No … ni tako! In če kdaj, potem to vem zdaj. Na lastni koži.
Razen redkih izjem: poskusa hujšanja z zeljno juho (neuspešen) in barvanja las na platinasto blond (uspešen … žal), je to verjetno moj prvi ‘prej / potem’ poskus ‘na živem telesu’. In ne, niti pol tako spektakularen ni, da bi bil lahko material za kakšen oglas: po dveh tednih je nedeljsko merjenje pokazalo samo 2 kili manj in samo 2 centimetra manj okoli riti in pasu. Pa po enega manj okoli vsakega stegna (btw, ste vedeli, da se mišicam na stegnu reče ‘hamstrings’? Strunice na šunki … a bi bilo lahko še bolj dobesedno? :). Ampak ni vse zaman. In prav zato, ker moram bit dan za dnem zraven tudi ‘vmes’, vem … no, probam razumet, da ni vse v kilah in centimetrih.
Po skoraj treh tednih jutranjega matranja zdaj recimo vem, kaj so hamstrings, naredim 16 burpeejev v minuti in čutim, da musklfibr ni najhujše, kar se ti lahko zgodi – precej hujša je tale “težke noge, težka glava” varianta, ki me spremlja že cel teden. Predstavljajte si, da obujete tiste petkilske pancarje, v katerih smo smučali v času Juge, si v hlačne žepe nabašete velike šope ključev, se namesto s francoskim rogljičkom in kavo s smetano ‘podkrepite’ s kosmiči v manjmastnem jogurtu … in probate veselo preživet ves dan, s 45 minutami besnega poskakovanja vred. Ni fajn. Ampak vem pa tudi, da konec koncev vendarle imam mišice na spodnjem delu trebuha in tricepsih (prvi teden, ko sem se med par vajami samo nemočno valjala po tleh, sem bila prepričana, da so odmrle), da lahko delam počepe in celo skačem, ne da bi me pri tem bolela kolena, in da obstaja realno upanje, da pri naslednjem pikniku ne bom imela musklfibra od pahljanja žara. In zato se, kljub vsemu, vsako jutro zbrcam iz postelje in vsak večer stran od predala s čokolado.
Še 51 dni do seksi kavbojk … in ja, krvavo (oziroma prešvicano) bodo zaslužene!
25. februar 2014
Požri živo žabo!
“Kaj delaš zjutraj? Telovadiš? Ob 7h, še prej, vsak dan?! Pa ti nisi gladka! Zakaj … a full hujšaš al kaj?” Taka nekako je ponavadi reakcija, ko ljudem povem, da sem se odločila vsako jutro migat. In ravno taka (samo z malo bolj sočnim jezikom) je bila moja reakcija še pred nekaj tedni, če mi je kdo rekel, da pred službo telovadi, teče, dviguje uteži …
Baje je bil Mark Twain (niso pa čisto prepričani), ki je rekel, da moraš takoj zjutraj požret živo žabo, ker si tako lahko precej prepričan, da je to najbolj grozna stvar, ki se ti bo zgodila ta dan. Dandanes je to načelo, se mi zdi, precej popularno pri raznih coachih time managementa, personal growtha, start-up kulture in podobnih … no, pri meni pa velja za miganje. Po tanovem.
Še 3 mesece nazaj me žive ne bi spravil nikamor zjutraj – že do službe ob 9h sem prišla komaj in z zamudo. Pravzaprav sem bila v zadnjih 10 letih precej večkrat ob 6h še kot že pokonci, pa čeprav nisem nek party animal. In ko sem vsako jutro ob pol devetih vsa omotična poskušala zadet usta z zobno ščetko, bi podpisala, da si bom prej odgriznila jezik kot zjutraj vstala in migala. Resno – jutranja telovadba je bila na mojem seznamu tam nekje zraven nošenja visokih pet in kostimov za v službo in obiskovanja športnih trgovin (da smo si na jasnem: to dvoje je še vedno tam, kjer je bilo). In nobeden od neštetih člankov o koristih jutranje telovadbe me ni prepričal. Preklemanski buržujski, najkranerski, zdravoživeči, smutijesrkajoči japiji!
Aaampak, sem pa tja se je treba ugriznit v jezik in priznat, da nisi imel prav. Ehm, pravzaprav niti malo. Hudič … vse je res! Ko enkrat dan za dnem požreš živo žabo (in preboliš začetni šok) ugotoviš, da se, če migaš zjutraj, res počutiš boljše. In da je to edini način, da migaš redno, ker ob 6.45 zjutraj pač ni sestankov, takrat nikoli nihče ne praznuje rojstnega dne, ne vabi na pivo ob Ljubljanici, ne predvaja filma ali odpira razstave. In nimaš nobenega, prav nobenega, niti na pol legitimnega razloga, zakaj se ne bi spravil migat. In ko že enkrat celo uro švicaš in sopeš ko parna lokomotiva, se ti zdi potem kar nekako škoda, da bi vse uničil s francoskim rogljičem iz kioska, čokolado iz avtomata in halo pizzo. No, razen ob posebnih priložnostih, ko je vredno …
Pa še to: žaba ni več tako nagravžna. Malo zato, ker smo se je navadili, predvsem pa, če mene vprašate, ker je zadnji teden zjutraj, ko se od doma plazim proti naši mali mučilnici, zunaj že (skoraj) svetlo. No, dan ni, sonce tudi ne … ampak nimaš pa več občutka, da prav vsi pošteni ljudje spijo, samo ti moraš nekam it.
Še 47 dni do seksi kavbojk. In kar je najboljše: skupaj s seksi kavbojkami pride pomlad!
2. marec 2014
Testiranje
“Dajmo! Dajmo no, potegni se gor. Op …! Oh, očitno, spet ne bo šlo …” … “Počakaj, počakaj! Ej, punce, naj se ena na tale okvir usede, da ga ne bo ona spet z ritjo podrla!” Zveni znano? Meni ja … in bolj grozljivo, kot muzika iz Twin Peaks-a.
Danes, točno 4 tedne po začetku naših vsakodnevnih potnih srečanj ob zori (verjemite, sliši se kinky, ampak v resnici ni niti malo), smo imeli tretjič “testiranje”. Ki je, hvala bogu in še komu, sicer precej tečno in naporno (in to, da si prejšnji večer oblečen v pirata lokal rum, res ne pomaga) … Ampak k sreči samo bežno spominja na tista testiranja pri telovadbi v osnovni šoli. Ne vem, kako je bilo vam, ampak za malo zavaljenega otroka (in povrhu nekaj časa najvišjega – tudi med fanti), kot sem bila jaz, je bila to najhujša možna nočna mora na svetu, o kateri se mi še dandanes kdaj pa kdaj sanja.
No, k sreči na XBodyShape-u nimamo Sanele, ki je veso v zgibi lahko visela, dokler je ni kdo snel s štange, in Barbare, ki je imela očitno oči tudi na riti, ker sicer mi ni jasno, kako je lahko tako hitro prelezla poligon nazaj. In seveda Goranov, Tilnov, Sanjinov in Petrov, ki so navijali za ta šlank sošolke, brez besed, z odprtimi usti strmeli
v tiste manj šlank, ki so se jim pod majico že napenjali prvi znaki pubertete, in se na ves glas krohotali nekaj revam, ki smo bile na vsakoletnem testiranju videti ko mladi tjulnji (samo malo manj prisrčne).
Imamo pa Blaža, ki nas pridno spodbuja in je, vsaj tako je videti (mogoče gre pa to k službi … ampak pravzaprav mi je vseeno), vesel prav vsakega našega dodatnega burpee-ja. Jaz sem po zadnjem štetju pri 17. Kar ni ravno blazen napredek od prejšnjič (16) … ampak če pomislim na mesec nazaj je kar fascinantno.
Nasploh je očitno tako, da se telo po nekaj času navadi na več miganja in manj hrane (jp, celo moje se je, kdo bi si mislil), in so sčasoma napredki vedno manjši. In človeka včasih ima, da bi kar odnehal … in v takih trenutkih še kako prav pride plačilo v naprej.
Pa še highlights današnjih meritev: najbolj navdušujoča sprememba: skoraj 4 cm manj okoli vsake šunke. V 2 tednih! Očitno bo spet treba v športno trgovino, sicer bom en dan med poskoki izgubila hlače z riti. Najbolj bizarna sprememba: 1,5 cm manj okoli vratu. Kdo bi si mislil, da človek hujša v vrat? In zakaj hudiča sem okoli vratu izgubila skoraj toliko, kot okoli riti?! Če bo šlo tako naprej, me bo do konca v zgornji del čisto pobralo (dragi se že pritožuje nad zmanjšanjem oprsja … je pa res, da je ta del telesa trenutno by far edini, ki ustreza 90-60-90 standardom), spodnji del bo pa še vedno prijetno oblazinjen. Na ja, vsaj blazinice za pod rit ne rabim v kafičih.
Še 42 dni do seksi kavbojk …
4. marec 2014
Jesti sezonsko
Odprite katero koli revijo ali spletno stran o zdravi prehrani, in takoj boste izvedeli, da je futranje s sezonsko hrano ključen del zdravega življenja. S čimer se absolutno strinjam, s tem da v mojem svetu med sezonsko hrano paše še marsikaj drugega razen tistega, kar trenutno raste na vrtu.
Točno vem, da se Blaž, ko tole bere, drži za glavo … ampak jaz čisto resno mislim, da med sezonsko hrano pašejo tudi flancati in krofi, jajca s sirom in hrenom, čevapčiči, kajmak in lutenica, neomejene količine pečene koruze in vse sorte medenjakov in drugih piškotov.
Je verjetno res, da gre za »prazne kalorije, maščobe sumljivega izvora in obdelave, čisto preveč dodanega sladkorja, prečiščene ogljikove hidrate in konzervanse …« (btw, vidite: že obvladam osnovni lingo pridiganja o zdravi prehrani!), ampak, dajmo si priznat: brez krofov pust ni P od pusta, velika noč brez obilnega družinskega zajtrka bi se verjetno sprevrgla v družinsko prerekanje, poleti ni pravega piknika brez čevapov, ni Trnfesta brez koruze in če kdaj, potem je božič pravi čas za pečenje (in sprobavanje) vseh sort piškotov.
In verjamem, da zato ne bom čisto nič manj zdrava … kvečjemu bolj; za vas ne vem, ampak mene prvi piknik v sezoni s čevapi, krompirjevo solato in mrzlim pivom vsako leto tako osreči, da tisti veseli hormoni ziher premagajo holesterole in cukre.
Konec konev ni vsak dan pust, božič ali piknik … in če me slučajno zaradi tega kako leto prej popoka Matilda … “You can live to be a hundred if you give up all the things that make you want to live to be a hundred,” je rekel Woody Allen in ne glede na to, kaj si mislim vsakokrat, ko ga vidim na filmu, je Woody moder mož.
Tako da … tudi letos za pusta jem krofe. V množini. In pri tem potiho upam, da se bodo naložili zgoraj-spredaj kot spodaj-zadaj. Če ne … bojo pa seksi kavbojke čez 40 dni malo večje.
8. marec 2014
Ženske zadeve
Pomembno opozorilo: Fantje, če se vam pogovori (in zapisi) o ženskih zadevah upirajo, tole temo mirno preskočite. Ampak jaz je ne bom; konec koncev je osmi marec. Pa ne samo zato; prepričana sem, da gre za zadevo, ki je za precej žensk vse prej kot zanemarljiva.
Jup, tudi sama spadam med tiste “srečnice”, ki na vsakih 30 dni za vsaj en dan postanejo trpeč kupček nepopisne bolečine, nekontroliranega potenja in posledično brezmejnega samopomilovanja. Če bi se dalo, bi ta čas najraje preživela stokajoč doma na kavču, ampak opravičilo, da “imam tardečo” je nazadnje zaleglo pri telovadbi v gimnaziji. In tako te vesele dni preživljam zgrbljena (in za delo neuporabna) na stolu v službi, s stisnjenimi zobi in prazno glavo na sestankih in ja, včasih celo zvita na zadnjih sedežih avtomobila na poti na dopust.
No, ampak bistvo je: odkar redno telovadim, se to ne dogaja več. Ne bom lagala, da sem zahvaljujoč vsakodnevnemu miganju v “neustavljiva vse dni v mesecu” (kot nas hočejo nasrat reklame za tampone) in, priznam, še vedno na prvi dan “obiskov s Krvavca” požrem vse, kar mi užitnega pride na pot … ampak razlika je očitna: nobenih krčev v nogah in rokah, zbadanja v križu in brcam v trebuh podobnih občutkov več. Ko brskam po spletu, so mnenja o tem, ali redna vadba blaži menstrualne bolečine ali ne, sicer deljena … ampak konec koncev mi je čisto popolnoma vseeno, ali je direktno zaradi miganja, zaradi zmanjšanja stresa ali bolj zdrave prehrane … važno, da dela! In dela, preizkušeno, že tretji mesec.
Kar ne morem verjet, da bomo jutri že na polovici XBodyShape-a. 35 dni vstajanja ob 6h, švicanja ob 7h in odpovedovanja pizzam, sladkarijam in “praznim sladkarijam” v alkoholu. To zadnje mi sicer, priznam, ne gre najbolje, mi je pa uspelo, kot sem načrtovala, pivo zamenjat z viskijem (in Blaž se spet drži za glavo) … pomaga: naslednji dan je maček manjši, trebuh pa tudi.
Za nagrado, ker smo zdržali do polovice, nas naslednji teden baje čaka 6-dnevna pavza pred velikim finalom – “aktivni počitek”, kot temu pravi Blaž, ko se bomo zjutraj namesto skakanja v počep, burpee-jev in sklec raztegovali in sproščali. Komaj čakam.
In komaj čakam tudi tele tople dni, ki se nam obetajo. Končno imam ob odhodu iz službe še upanje, da ujamem kak žarek sonca in jutranje miganje v popoldanskih urah uravnotežim s kakim sprehodom na bližnje kuclje. Juhej!
Še 35 dni do seksi kavbojk. Upam, da bo dovolj toplo, da bom zraven lahko oblekla majico s kratkimi rokavi in espadrile brez nogavic.
18. marec 2014
O nečimrnosti in črnskih genih
Blaž mi pravi, da je par ljudi vprašalo, zakaj ni več bloga in če sem nekje na sredi tele naše kalvarije z XBodyShape-om odnehala. Neeee, nisem odnehala … samo nimam več časa za pisanje, ker se cele dneve občudujem v špeglu. 🙂
Hehe, no, to ne … ampak, priznam, fino se je te dni pogledat v ogledalo, ker si vsakič sproti prijetno presenečen. Saj veste, kako je … ni, da bi bil blazno nezadovoljen s svojim telesom; v bistvu je vedno dobro prenašalo vse moje (alkoholne, cigaretne, ponočnjaške, lenoritne in hitrojedske) muhe in nekateri deli so bili čisto fajn. Ampak ko pa prvič v življenju na svojem trebuhu zagledaš blede obrise sixpackov (da ne bo pomote – tile na fotki niso moji in moji tudi še ne zgledajo takole. Fotografija je simbolična in namenjena temu, da se malo oddolžim moškim za prejšnji post) in kar naenkrat ugotoviš, da pod nadlahtmi nimaš več tiste plahutajoče, z maščobo napolnjene kožice, s katero spominjaš na tolsto letečo veverico, je to prav en mali osebni praznik. Sploh zato, ker sem bila vedno prepričana, da pač nimam športne postave in da je to to – vedno bom prijetno zalita in z vsakim letom malo bolj mlahava.
Razodetje: ni nujno. Vsakodnevno miganje in en približen red pri hrani naredita skoraj čudeže. S tem da, ne vem, če sem to že napisala, ampak dejansko zdaj jem več kot prej, predvsem pa večkrat (če ne štejemo neštetih koščkov čokolade, bonbonov, piškotov in raznih drugih zadev, ki so bile prej redni gostje na moji mizi v službi). In našla sem kup enih zanimivih, novih možnosti in hran; ne, ker bi morala, ampak zato, ker sem po naravi firbčna. Samo da prej nikoli nisem ne vem kako firbcala med hrano, ker sem v glavnem vedno pojedla prvo, kar mi je prišlo pod roke.
Kot pravim: skoraj čudeže. Edini pravi čudež v celi zgodbi, ki kljub vsakodnevnemu cepetanju na mestu (to trenutno po osovraženosti premaga celo burpeeje), skokom v počep, poskokom na eni nogi, smučarskim poskokom, visokim kolenom in vsem drugim mučilnim tehnikam očitno ne misli izginit prav nikamor, je moja rit. Saj do sedaj ste verjetno že ugotovili, da je to moja najmočnejša šibka točka. In, o ja, je močna in vztrajna ko hudič. Stegna so šla (ne čisto, ampak precej), pas je šel, celo nadlahti, da vratu niti ne omenjam še enkrat. Čez joške me je pobralo tako, da bi lahko nosila modrce iz osmega razreda, če bi jih še imela. Ampak rit pa ne. Nikamor. Nikakor.
Že 6 tednov smo, vsaj, kar se tiče obsega riti, nekje na istem. Še sreča, da to ni edini razlog, zakaj sem se odločila za tole miganje, in da vsi ostali delajo: neprimerno boljše se počutim, manjkrat zamudim v službo, več in bolj redno spim in jem, vrat od računalnika ne boli več in to zimo sploh še nisem bila prehlajena.
Ampak rit … ona pa vztraja. Blaž sicer obljublja, da bo tole zaključno 4-tedensko intenzivno obdobje (beri: že 3 dni imam v nogah in riti tak musklfiber, da se spet ne morem normalno na WC usest) naredilo svoje, ampak jaz nisem čisto prepričana. Konec koncev sva z ritjo že kakih 20 let ko, no, ko rit pa srajca; mogoče pač nima namena, da bi se poslovila.
Ali kot je zadnjič rekel prijatelj, ki me nekaj časa ni videl: “Pa saj res izgledaš nekako bolj fit, ja … samo očitno imaš nekaj črnskih
genov?!”
Hmmm … emmm … babi, kakšnega poštarja ste vi to imeli?! (sem hotela s fotko ilustrirat še tole izjavo, ampak so rezultati Google iskanja čisto preveč eksplicitni, pa še nekako rasistično bi izpadlo … lahko si jih pa pogledate sami).
No, še statistika po zadnjem štetju: 20 burpeejev v minuti … in še 26 dni do seksi kavbojk!
fotka sposojena od: www.muscleandstrength.com
23. marec 2014
Kop …. Aaaaaa …!!
Ko je Blaž zadnjič omenil, da za naslednjo rundo XBody Shape-a načrtuje posebno, poletno edicijo treninga, delovno poimenovano “Bikini”, se mi je pred očmi za trenutek stemnilo: kopalke! Hudičevo seme. Hudobne, male sintetične krpice, ustvarjene z enim samim namenom: da človeku, natančneje: ženski, ukradejo še zadnji košček samozavesti in dostojanstva.
Kajti tudi, ko enkrat z nemalo muke ukrotiš odvečne dlake, razpokane komolce, otrdele pete, po zimsko zanemarjene nohte in suho kožo, si soočen s krutim dejstvom: naslednjih x dni dopusta boš, namesto da bi elegantno tekal bos po pesku (ja, videospoti lažejo) ali se vsaj je**vetrsko valjal v viseči, večino časa porabil za skrivanje (pod ruto, za brisačo, v visoki vodi ali dolgem krilu) vsega tistega, kar pri robovih tako nesrečno buhti, štrli in visi izza kopalk. Če boš seveda sploh imel srečo in našel take, ki jih boš oblekel še kdaj razen v garderobi trgovine.
Jp, kopalke so, če mene vprašate, definitivno najbolj nesrečen kos obleke. Razmislite – prav noben del uporabniške izkušnje ni fajn: pri kupovanju te spravijo v jok, na plaži v zadrego, med plavanjem te žulijo. Zato sem pred nekaj leti prišla do nekaj univerzalnih resnic o kopalkah, za katere mislim, da si na temle mestu zaslužijo ponovno objavo:
1. Kopalke niso oblačilo za kopanje, ampak sredstvo za zmanjševanje ega.
2. Kopalke, kakršne iščeš, ne obstajajo. Ne glede na založenost trgovine.
3. Če slučajno najdeš kopalke, kakršne iščeš, v kabini ugotoviš, da v njih izgledaš grozno.
4. Prvi dan menstruacije ni dober dan za kupovanje kopalk. Niti, če nujno rabiš sprostitev.
5. Kupovanje kopalk NI sprostitev! Sprostitev je dvojna ledena kava in 4 epizode Queer as Folk
6. Vse ženske na svetu imajo manjšo rit in večje joške od mene. Ali pa vsaj vse, ki jih poznajo Triumph, Speedo, Rondo, Lisca, Nancy in ostala kopalkarska srenja …
7. Kopalke niso oblačilo za kopanje, ampak vzglavnik za na plažo. Vsaj sodeč po količini pene v zgornjem delu.
8. Ni res, da izdatno podložen in pisan zgornji del optično zmanjša rit. V njem joški izgledajo, kot da so se sparili s helijevimi baloni iz lunaparka, rit pa nič manjša kot prej.
9. Kopalke (kakršne koli) znatno in v hipu pripomorejo k povečanju količine celulita.
10. Trgovina s kopalkami, ki bo za prodajni pult namesto zdolgočasenih babic ali poblajhanih manekenk postavila gospodiče, ki bodo poklapanim nakupovalkam namenili kak spogledljiv nasmešek ali kompliment, bo prodajni hit.
… in zato sem večino poletij v najstniških letih preživela v očetovih (prevelikih) majicah. Od takrat pa, da se izognem vsaj nakupovanju, že dobrih 10 let vsako leto nosim ene in iste, kupljene menda za maturantski izlet.
Ampak potem se mi je posvetilo: mogoče, samo mogoče, pa letos ne bo čisto tako. Mogoče se bo tudi moja celulitasta rit predala in me končno, po mesecih vsakodnevnega skakanja, zapustila … ali pa se vsaj prestavila par centimetrov višje.
Če mi letos uspe najt kopalke, v katerih bom z veseljem (in brez parea okoli riti) zmogla sprehod od morja to tuša, bo to moje najlepše poletje do sedaj (in, samo da veste: obožujem poletja in do sedaj jih je bilo kar nekaj, ki so bila pretty darn amazing, tako da bo to res big deal).
Do takrat pa: migat! Še 21 dni do seksi kavbojk.
3. april 2014
What (not) to eat?
Par postov nazaj sem napisala, da bom enkrat napisala nekaj o hrani. In evo, bom. Čeprav prostodušno priznam, da je pravi strokovnjak tule Blaž … jaz sem samo (kot vedno) firbčna, zato mi je potikanje po svetu bolj zdrave hrane svojevrsten izziv.
Ko smo morali kot del programa nekaj tednov vestno zapisovati svoj jedilnik, sem namreč ugotovila, da pravzaprav ne jem tako slabo … da pa je večina mojih obrokov večinsko sestavljena iz, po možnosti ne ravno tapravih, ogljikovih hidratov: musli z mlekom za zajtrk, testenine, krompir ali riž z nekaj zelenjave za kosilo, kos kruha s sirom ali ribami za večerjo … (to je zdaj primer relativno zdravega jedilnika, da ne bo pomote. Bile so tudi pizze, pa bureki in take zadeve). Ne vem, mogoče je to posledica tiste (po novih odkritjih in teorijah sodeč napačne) prehranske piramide, ki se jo spomnim vse od prvih obiskov otroške ambulante … ampak bolj verjetno je, da je vzrok pač to, da obroki z ogljikovimi hidrati enostavni, v vsaki gostilni jih najdeš, doma jih hitro pripraviš in naješ se. In če nisi ravno mesoljubec, je izbire še manj.
Ampak se da. Najprej sem se lotila raziskovanja raznih polnozrnatih, z vlakninami bogatih žitaric – od tistih z eksotičnimi imeni, recimo kamut, kvinoja in bulgur, do tradicionalno “slovenskih”, ki pa med gurmani nimajo ravno najboljšega slovesa, recimo ješprenj, ajda in pira. In vam povem, da sem navdušena. Edino kvinoja me še ni čisto prepričala, ker ima tak specifičen okus. Je pa med mojimi favoriti za kosilo definitivno kamut, ki, če mu dodaš zelenjavo (meni najbolj paše s špinačo, bučkami ali koromačem), začimbe (brez česna ne gre pri meni), po želji piščanca in, če je pri roki, malo feta sira, postane krasna “rižota”, ki jo lahko zapakiraš zvečer in naslednji dan v službi poješ hladno. Namesto kamuta je super tudi pira ali ješprenj, od zelenjave pa super pašejo not tudi pisane paprike ali hokaido buča, pa sveži, samo malo popečeni češnjevi paradižniki … kombinacij je skoraj neskončno, okus pa vsakokrat drugi.
Druga postaja so bile stročnice. Ni, da jih ne maram, ampak se z njimi nikoli nisem prav dosti ukvarjala … in tudi ni, da nimajo prav nič ogljikovih hidratov, ampak imajo pa tudi veliko beljakovin. In se jih da super kombinirat s (sezonsko) zelenjavo, recimo z brstičnim ali navadnim ohrovtom, pa s porom … če jih skuhaš v več vode, rata hranljiva čorbica, z manj vode pa so super za nekakšno zelenjavno “rižoto” ali prilogo. Leča je recimo krasna k lososu na žaru.
Ko človek malo brska po spletu, pa sploh najde kup enih nepričakovanih kombinacij. Moje največje in najbolj slastno odkritje je recimo beli fižol z brokolijem (nasploh je tale blog poln krasnih receptov), pa tale hecna solata s fižolom, avokadom in kumaro (tudi ta bejba ima več super receptov) … pa poširana jajca z zelenjavo na žaru (pa še hecna so za delat). Motovilec s fižolom in jajcem je pa itak klasika.
Pa prvič po koncu osnovne šole spet redno jem zajtrk. Vsak dan, samo da muslije med tednom kdaj zamenjam s kombinacijo sadja, skute in jogurta, čez vikend pa z jajcem.
In, ja, celo sladice grejo skozi. Moji prijatelji sicer vihajo nosove nad muffini iz pirine moke in zmletih lešnikov, v katerih sta namesto masla jogurt in jabolčni pire (recepta nimam, ker jih delam po občutku … pomoje se da prilagodit vsak “basic” recept za mafine), ampak meni so super. Sploh, če pride mimo še kaka brusnica ali suha marelica.
Skratka, kaj sem hotela povedat: ko sem na začetku brala tisti 10-stranski jedilnik, ki smo ga dobili, sem bila prepričana, da ne bo šlo skozi. Pa se da. In ne samo to, prav zabavno je – celo dragi priznava, da si nikoli ni mislil, da obstaja toliko enih finih stvari, ki jih nikoli nisva jedla.
In ni, da je blazno dražje kot navadna hrana … pravzaprav se mi zdi, da ko enkrat nehaš kupovat špecerijo z lačnimi očmi (pa še tole … mmm, za zvečer za k filmu … pa tole za pocrkljat se za v nedeljo … pa tole za v službo za hude čase …) zapraviš celo manj, definitivno pa manj hrane zmečeš stran.
Sicer pa: samo še 10 dni do seksi kavbojk.
13. april 2014
70 dni, 10 spoznanj
Saj ni res, pa je … preživela sem 70 dni XBodyShape-a in če zraven prištejem še januarski NS45 3 x na teden, osuplo ugotavljam, da redno migam že, reci in piši, 100 dni. Če ne bi ravno prebolevala neke sezonske viroze (in, bodimo pošteni, včerajšnjega mačka), bi bil definitivno čas za dvojni viski. Tako pa namesto tega sledi 10 spoznanj. Vrstni red je naključen:
1. Očitno sebe po 30 in nekaj letih še ne poznam prav dobro.
Prvi dan sem namreč mislila, da bom 70. dan vesela. Zdaj sem pa kar malo žalostna, da je konec. Ker bi še. In bom še. In ja, vem, da sem si s temle zaslužila pokroviteljski “Ja, doooh!” od vseh fit-freakov in omalovažujoč “Možgane so ti sprali” od vseh ostalih.
2. Navaditi se na vstajanje ob 6h zjutraj, če si prej vstajal ob 8h, ni nič težje, kot navaditi se na vstajanje ob 8h, če si prej vstajal ob 10h.
… Been there, done that, verjemite. Pa ZELO nisem jutranji tip.
3. Ni treba biti fit, da začneš telovadit. Je pa treba začet telovadit, če hočeš biti fit.
… E, jebiga … “Brez muje …” pa to …
4. Zgledi vlečejo. Bolj kot sitnarjenje in slaba volja.
… Kaki 2 leti sem dragemu težila, da se morava spravit več migat, pa ni zaleglo. Zdaj že tretji mesec dvakrat na teden tudi on telovadi.
5. Obstaja samo en “skrivni” recept za to, da si bolj zadovoljen s svojim telesom, ki je simpl ko pasulj in vedno, 100 % deluje: več migat, bolj pametno jest.
… Resno, najbolj preprost odgovor je ponavadi pravilen. Spomnite se na to, ko boste naslednjič navdušeno razmišljali, da bi pa vendarle sprobali spomladansko ponudbo “10 minut na dan” plastičnih pripomočkov, kapsul iz malin in zelene kave, vpijalcev maščobe in (nočnih) shujševalnih krem ….
6. Pametno jest ne pomeni jest manj.
… Niti slučajno. Pomeni samo to, da ne požreš čisto vsega, kar je užitno in ti prekriža pot – saj veste: čokolada od poslovnega partnerja, bonbonjera od babice, poln avtomat prigrizkov pri vhodu v pisarno, zaloga za hude čase v predalu, pizza v skrinji … dandanes res ni, da bi se morali trudit najt hrano. Malo več truda je treba za najt pravo hrano. Ampak se splača.
7. Po duši sem družabni pijanec.
… V zadnjih treh mesecih sem se neštetokrat, brez velikih težav odpovedala sladici po kosilu, pizzi iz skrinje za večerjo in sladoledu v Piranu. Pivu ali viskiju s prijatelji pa nikoli.
8. Pomlad je najboljši letni čas za začet migat.
… ne (samo) zato, da boš, kot trobijo vse babje revije, dobro izgledal v kopalkah. Predvsem zato, ker so spomladi dnevi vedno daljši in narava vedno bolj živa … in ko so hkrati vedno daljše in bolj prožne mišice in se počutiš vsak dan bolj živega, gre to nekako lepo skupaj …
9. Pot je pomembnejša od cilja.
… Ja, saj vem, da pametni to kao vedo že stoletja, ampak jaz očitno nisem med njimi. Kar hočem rečt je, da je opazovanje tega, kako se tvoje telo in počutje dan za dnem počasi spreminja stokrat bolj seksi od seksi kavbojk.
10.No Stress Center je zakon.
… In ne, niso me plačali za tale blog ali tole izjavo. 🙂 Pridite pogledat, pa boste vidli.